201205.25
Off
0

Pravice in uveljavljanje pravice – nasveti za sestavo pogodb

Vsebina:

I NASVETI ZA SESTAVO POGODB

II USTANOVITEV GOSPODARSKE DRUŽBE

III DAVČNI OKVIR ZA POSLOVNO DEJAVNOST

I NASVETI ZA SESTAVO POGODB

Aktivnosti pred sestavo pogodb

Pričetek vsakega posla, investicije ali pravnega odnosa predstavlja prava volja minimalno dveh strank oz. predvideva sklenitev pogodbe. Pred sklenitvijo pogodbe je dana ponudba in se doseže z izraženjem volje.

Ponudba kot predlog za sklepanje pogodbe vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da mora vsebovati tudi jasno izraženo voljo za sklenitev pogodbe. Ravno po tem se ponudba razlikuje od reklame ali oglasa, kateri so le poziv na dajanje ponudb. Po drugi strani pa razstavljanje blaga predstavlja ponudbo, če je blago označeno s ceno. Ponudnik je vezan na svojo ponudbo, če ni v naprej izključil svojo obveznost, da ostane pri ponudbi ali če naslovnik prejme odpoklic ponudbe pred prejemom ponudbe ali sočasno z njo.

Treba je opozoriti, da ponudnika zavezuje tudi pisna ponudba, čeprav ni podpisana s strani pooblaščene osebe in je dana na poslovnem papirju ali podpisana na običajen način ter če prejemnik ni vedel, da je ponudba dana s strani nepooblaščene osebe.

Sprejem ponudbe je prav tako enostranska izjava volja, pri tem pa se molk ne šteje za sprejem ponudbe, razen če je naslovnik v stalni poslovni zvezi s ponudnikom ali gre za osebo, v čigar dejavnost spada izvrševanje takšnih naročil.

Pred vstopom v poslovno razmerje s hrvaškim partnerjem je priporočljivo preveriti njegove finančne pokazatelje v bazi podatkov, katero ponuja finančna agencija (FINA) ali druga pravna oseba na Hrvaškem. Običajno ima odvetnik dostop do te baze podatkov, na podlagi katere se lahko objektivno oceni potencialnega poslovnega partnerja.

Predpogodba

V pravnem prometu pogosto prihaja do sklepanja predpogodbe, s katero se prevzema obveznost, da bo kasneje sklenjena druga, glavna pogodba. V primeru, da ena stranka izpolni svojo pogodbeno obveznost, se določi pogodbena kazen, ki deluje kot motivacija ali pritisk.

Predpogodba mora vsebovati vse bistvene sestavine glavne pogodbe, npr. pri predmetu pogodbe glede nepremičnine mora biti nepremičnina jasno določena s katastrsko številko in površino ter določena mora biti kupoprodajna cena. Prav tako mora biti določen rok, v katerem mora biti glavna pogodba sklenjena, s tem da lahko v roku 6 mesecev od izteka roka sklenitev glavne pogodbe zahteva ena izmed strank.

Popolnost pogodbe

Pred popolnostjo pogodbe s hrvaškim partnerjem mora tujec kot pogodbena stranka izbrati veljavno pravo, ki se uporablja, pristojnost sodišča (ali arbitraže) ter jezik, v katerem bo pogodba sklenjena. Glede na pravila mednarodnega zasebnega prava je za pogodbo veljavno tisto pravo, katerega so stranki izbrali, razen če ni kaj drugega z zakonom določeno. Npr. pri stvarnem pravu na nepremičnini je vedno veljavno pravo države, kjer se ta nepremičnina nahaja. Če ni izbrano nobeno pravo, je veljavno pravo države prebivališča/sedeža prodajalca, posojilodajalca, izvajalca, zastopnika, špediterja, zakupodajalca ali skladiščnika v času prejema ponudbe za sklenitev pogodbe o prodaji blaga, izvajanju del, posredovanju, špediciji, zakupu, skladiščenju, posojilni pogodbi, itd.

Poudariti je potrebno, da je včasih priporočljivo izbrati veljavno pravo in krajevno pristojnost sodišča, odvisno od položaja pogodbene stranke.

Pri tem je potrebno upoštevati morebitne stroške postopka, kateri se na Hrvaškem obračunava po delu, v npr. Nemčiji pa v pavšalnem znesku po postopku.

Pogodba velja za sklenjeno, ko se stranke sporazumejo o bistvenih sestavinah pogodbe. Pogodba velja za sklenjeno tudi, ko stranki izmenjata npr. faks ali dopis. To pravilo velja za pogodbe o prodaji blaga, premičnin kot tudi nepremičnin, posojilni pogodbi in podobno.

Ko govorimo o predmetu pogodbe, se moramo zavedati, da mora iti za stvar, katere promet je dovoljen. O tem se mora voditi račun pri sklepanju pogodbe o kupoprodaji nepremičnin. Tukaj je prav tako pomembno povedati, da tuje fizične osebe ne morejo pridobiti lastništva na kmetijskem in gozdnem zemljišču ter na zaščitenih območjih. Take pogodbe so neveljavne – nične. Pred sklenitvijo pogodbe mora potencialni tuji kupec preveriti, ali spada nepremičnina pod kmetijsko ali gradbeno zemljišče. Iz tega razloga je potrebno pred sklenitvijo pogodbe pridobiti potrdilo o namembnosti zemljišča.

Če tuja oseba kljub navedenemu kupi kmetijsko zemljišče, se ne more vpisati v zemljiško knjigo. Možna rešitev je, da se na temelju pogodbe vknjiži obremenitev doživljenjskega užitka stanovanja nepremičnine ali eventualno hipoteka.

Kupoprodajna pogodba nepremičnin mora biti v pisni obliki ter podpis prodajalca mora biti notarsko overjen. Glede na to, da se mora overiti le prodajalčev podpis, lahko kupec pogodbo podpiše doma in le-to pošlje prodajalcu oz. notarju. Lastništvo se pridobi v trenutku vknjižbe v zemljiško knjigo na temelju kupoprodajne pogodbe.

Priporočljiva je pisna oblika pogodbe, čeprav ni zakonsko določena kot nujna za vse vrste pogodb. Za nekatere pogodbe se zahteva sklenitev v notarski obliki, kot to velja npr. za pogodbo o doživljenjskem užitku ali sporazumu o zavarovanju terjatve pri ustanovitvi zastavne pravice.

Sredstva zavarovanja

Tukaj gre za posebne instrumente, s katerimi se pogodbeno uredi povečanje pogodbenih obveznosti in zavarovanja upnika. Kot običajno sredstvo zavarovanja se uporabljajo zadolžnice, hipoteke in izvršilne klavzule.

Ko imamo npr. posojilno pogodbo, je priporočljivo skleniti sporazum o zavarovanju terjatve z izvršljivo klavzulo v notarski obliki. To klavzulo sestavlja soglasje dolžnika, da se na njegovi nepremičnini ali drugem premoženju zaradi zavarovanja denarne terjatve lahko vknjiži zastavna pravica ter izvede direktna izvršba.

Na ta način velja pogodba kot izvršilna listina, če je sklenjena v notarski obliki, ki predstavlja najučinkovitejši način zavarovanja terjatev.

Prav tako se lahko najemna ali zakupna pogodba sklene v notarski obliki. V tem slučaju izvršilna klavzula omogoča, da se na temelju te listine (oz. pogodbe) lahko izvede prisilna izvršba na izselitev ali prisilno plačilo, v primeru da najemnik ne izpolni obveznosti plačila najemnine. Cilj takega zavarovanja je izognitev pravdnemu postopku.

Nadaljnjo sredstvo za zagotovitev plačila je zadolžnica, ki zagotavlja upniku visoko stopnjo zavarovanja njegove terjatve. Zadolžnica se razlikuje od menice s tem, da ima lasten pravnomočen sklep o izvršbi, kar pomeni, da se ne more izpodbijati na sodišču. Z zadolžnico lahko upnik (tj. izvršitelj) direktno z bančnega računa dolžnika prisilno izplača svojo dospelo terjatev. To funkcionira tako, da upnik do dospelosti terjatve predstavi to zadolžnico finančni agenciji – FINI, po tem se zasežejo vsi računi dolžnika v vseh bankah in se izvede prisilna izvršba. Če ni uspeha s plačilom denarnih sredstev iz računa dolžnika pa služi zadolžnica kot temelj za začetek izvršilnega postopka na drugih sredstvih oz. predmetih izvršbe, se pravi na nepremičninah, premičninah ali terjatvah. Poleg tega se isti postopek izvede tudi proti poroku, ki je naveden v zadolžnici.

Od 1. januarja tega leta velja, da se morajo zadolžnice solemnizirati pri notarju in ni več dovolj le overiti podpis dolžnika.

Fizične in pravne osebe lahko prav tako izdajo bianko zadolžnice, ne katerih se naknadno vnese ime upnika in znesek terjatve. Znesek na zadolžnici lahko znaša do 1.000.000,00 kun.

II USTANOVITEV GOSPODARSKE DRUŽBE NA HRVAŠKEM

Družba z omejeno odgovornostjo – d.o.o. je pogosta pravna oblika gospodarske družbe. Za ustanovitev take družbe obstaja več razlogov.

Na prvem mestu je odločilen davčni vidik, npr. 20% stopnja davka na dobiček namesto znatno višjih stopenj davka na dohodek.

Poleg tega pa tuj investitor jamči pod istimi pogoji kot hrvaške pravne osebe. Sem spada npr. nakup kmetijskega zemljišča, na katerem tuja oseba ne more pridobiti lastništva.

Pomemben vidik ustanovitve družbe je prav tako omejena odgovornost za škodo. Pri tem je bolje namesto ustanovitve podružnice družbe s sedežem v tujini ustanoviti novi d.o.o., saj odgovarja ta hrvaški d.o.o. do višine svojega premoženje, pri podružnici pa družba odgovarja za vse pravice in obveznosti hrvaške podružnice.

Družba z omejeno odgovornostjo, v kateri ima delež ena ali več fizičnih ali pravnih oseb, je najpogostejša pravna oblika gospodarske družbe na Hrvaškem.

Naziv podjetja mora biti hrvaški, latinski ali starogrški in ne sme že obstajati v gospodarskem registru. Tako je nemško ali angleško ime nedovoljeno, razen če je ustanovitelj družbe materinska družba z enakim imenom.

Če član uprave ali ustanovitelj/lastnik ne prihaja redno na Hrvaško, je najbolje, da je sedež družbe v računovodstvu družbe. Prav tako je potrebno omeniti, da sedež družbe ne rabi biti kraj, v katerem se opravlja poslovna dejavnost.

Ustanovitev in vpis družbe z omejeno odgovornostjo se opravi pri pristojnemu gospodarskemu sodišču. Minimalni ustanovitveni kapital znaša 20.000 kun, ki se lahko vloži v gotovini ali s stvarmi in pravicami. Vložki ne rabijo biti enaki in so lahko sestavljeni iz vrednostnih papirjev.

Če d.o.o. sestavlja le en član, se ustanovitev opravi z izjavo o ustanovitvi družbe. Če družbo ustanavlja več oseb, se sklene družbena pogodba. Obe listini morata imeti notarsko obliko, v katerih se določi tudi naziv in sedež družbe, dejavnosti, pravice in obveznosti ustanoviteljev in organov družbe (uprava, skupščina, itd.) kot tudi ostala pomembna vprašanja za družbo. Kot je že povedano, se mora podjetje razlikovati od že postoječih podjetij družbe.

Za tujce, ki nameravajo ustanoviti d.o.o., je koristno vedeti, da člani uprave in prokuristi ne rabijo biti hrvaški državljani. Člani uprave lahko samostojno in posamično zastopajo družbo, vendar s soglasnostjo ostalih članov uprave, kar pa se uredi v družbeni pogodbi. Prokuristi ne rabijo biti v delovnem odnosu z družbo, pri tem ko je za člane uprave nujno, da nekje na Hrvaškem plačajo pokojninske prispevke in zdravstveno zavarovanje, kar pomeni, da v primeru, če niso zaposleni v družbi v kateri so člani uprave, morajo plačati navedene prispevke v nekem drugem mestu v RH.

Pri ustanovitvi d.o.o.-a je priporočljivo prijaviti čim več možnih dejavnosti, saj so sodni in notarski stroški enaki neglede na število prijavljenih dejavnosti. Če ustanovitelj želi naknadno registrirati še druge dejavnosti, se stroški enaki kot če gre za spremembo družbene pogodbe.

Po ustanovitvi sledi prijava gospodarskemu registru, pri čemer znaša sodna pristojbina prijave 400,00 kun, strošek objave v Narodnih novinah pa 900,00 kun. Prijavi mora biti priložena overjena izjava, da so vse davčne obveznosti poravnane ter da ni storjeno nobeno gospodarsko kaznivo dejanje.

Vse potrebne listine za vpis družbe morajo biti notarsko overjene, stroški takih notarskih potrdil/solemnizacije znašajo okoli 2.500,00 kun. Postopek ustanovitve traja približno 10 dni, odvisno od pristojnega sodišča.

Družba se mora prijaviti Državnemu zavodu za statistiko, s katero pridobi matično številko glede na nacionalno kvalifikacijo dejavnosti v roku 15 dni od prejetja odločitve vpisa v register. Dokument, ki ga izda Državni zavod za statistiko vsebuje odločitev o klasifikaciji poslovnega subjekta. Gospodarska družba in odgovorne osebe morajo pridobiti davčno številko – OIB. Tako je hrvaška davčna uprava povezana z davčnimi upravami v Evropski uniji.

Ustanovitev družbe se prijavi tudi davčni upravi, kateri se priloži fotokopija izpiska iz gospodarskega registra ter odločitev o klasifikaciji poslovnega subjekta.

Poleg vsega navedenega mora imeti družba žig ter odprt žiro račun v eni izmed poslovnih bank na Hrvaškem.

III DAVČNI OKVIR ZA POSLOVNE DEJAVNOSTI

Tuje fizične ali pravne osebe lahko postanejo lastniki hrvaške pravne osebe, če ustanovijo novo gospodarsko družbo ali pridobijo poslovni delež v neki že postoječi družbi. Glede davka so tuje fizične in pravne osebe v enakem položaju kot domače fizične in pravne osebe.

Tukaj pridejo v uporabo sporazumi o izognitvi dvojnega obdavčenja, katere je RH sklenila z nekaterimi državami. Ti sporazumi se uporabljajo skupaj z zakonskimi predpisi Republike Hrvaške.

Davčni sistem v RH je sestavljen iz sledečih davkov:

– davek na dobiček

– davek na dohodek

– davek na dodano vrednost

– posebni davki (davki na potrošnjo)

– davek na promet nepremičnin

– davek na dobitke iger na srečo

– posebni prispevki lokalnih samouprav

V nadaljevanju sledi pregled najpomembnejših davkov.

Davek na dobiček

Davčni zavezanec davka na dobiček je gospodarska družba ali druga pravna oseba in izjemoma tudi fizična oseba, ki opravlja poslovno dejavnost s ciljem ustvarjanja dobička.

Dobiček je obdavčen z 20% davčno stopnjo po Zakonu o davku na dobiček.

Zakon o spodbudi vlaganj velja od 01. januarja 2007, ki je usmerjen na domače in tuje pravne osebe in vsebuje vrsto spodbudnih ukrepov za investicije v poslovne dejavnosti kot so npr. davčne in carinske olajšave (npr. stopnja davka na dobiček znaša 10, 7, 3 in 0%), sofinanciranje pri odprtju novih delovnih mest in šolanje delovne sile kot tudi spodbudni ukrepi za ustanovitev in razvoj investicijskega projekta posebnega interesa. Stroški se lahko prenašajo največ 5 let, s ciljem zmanjšanja davčne osnove.

20% davek na dobiček se uporablja tudi za transakcije z državami izven EU, katere imajo predpisano davčno stopnjo nižjo od 12.5%. Seznam teh držav (npr. Bahami, Dominikanska Republika, Liechtenstein, Maldivi, Panama) izda Ministrstvo za finance.

Davek na dohodek

Domači ali tuji davčni zavezanec je fizična oseba, ki ustvarja obdavčljiv dohodek.

Medtem ko je sistem svetovnega dohodka določen na domače davčne zavezance (obdavčuje se skupni dohodek, pridobljen doma in v tujini), pa se glede tujega davčnega zavezanca uporablja sistem domačega dohodka (obdavčuje se le dohodek, pridobljen na Hrvaškem), pri čemur se upošteva sporazum o izognitvi dvojnega obdavčenja, sklenjen z državo v kateri ima tuji davčni zavezanec prebivališče.

Davek na dohodek se obračuna in plača na temelju progresivne davčne stopnje, in sicer 12, 25, 40% glede na višino pridobljenega dohodka. Najvišja davčna stopnja, 40%, se uporabi, če znaša letni bruto dohodek približno 35.000,00 evrov.

Pri fizičnih osebah ni obdavčljivo Izplačilo dividend ter udeležba pri dobičku.

Obstajajo tri davčne stopnje: 12%, 25% in 40%, ki se uporabljajo glede na višino davčne osnove:

– do 43.200,00 kun se uporablja 12% davčna stopnja

– od 43.200,00 do 129.600,00 kun se uporablja 25% davčna stopnja

– preko 129.600,00 kun se uporablja 40% davčna stopnja.

Razen navedenega je pomembno, da oseba, ki ima stalno prebivališče na Hrvaške, plača tako davek na dohodek kot tudi davek mestu, kateri znaša od 10% do 18%, odvisno od mesta.

Davek na dodano vrednost

Davčni zavezanec je vsaka pravna ali fizična oseba z letnim prometom preko 85.000,00 kun od dobave blaga in storitev, za katere velja ta davek (vstop v sistem DDV ex lege).

Če je podjetnik v prihodnjem letu dosegel manjši promet od 85.000,00 kun, lahko od januarja prihodnjega leta zapusti sistem DDV-a.

Obstaja tudi možnost podjetnika, da vstopi v sistem DDV-a (npr. v pričakovanju pozitivnega učinka na denarni tok). Pri tem je dolžen ostati v sistemu DDV-a nadaljnjih 5 let, ne glede na ustvarjen promet.

Izračun davka na dodano vrednost je tako kot v zahodnoevropskih državah letni. Plača se razlika zneska med davkom, določenim v računih za dobavljeno blago ter davkom na računih za prejeto blago in druge storitve.

Razen obveznosti plačila, lahko ima izračun DDV-a za posledico pravico vračila davka v roku 30 dni od poslane davčne prijave davčni upravi.

Izračun DDV-a je lahko mesečni ali četrtletni, odvisno od prometa, ki ga davčni zavezanec doseže.

Davčne stopnje so: 23%, 10% in 0%, pri tem da se 23% davčna stopnja najpogosteje uporablja.

Obdavčitev nepremičnin

Obdavčitev nepremičnin na Hrvaškem ureja Zakon o davku na promet nepremičnin.

Za pridobitev nepremičnin se uporablja nakup, zamenjava, dedovanje, darovanje, vključevanje in izvzetje premoženja družbe, pridobitev na temelju sodne odločbe, itd.

Ne glede na način pridobitve je pridobitelj nepremičnine davčni zavezanec. Pri nakupu nepremičnine predstavlja davčno osnovo znesek plačila za prenos lastništva. Davek na promet nepremičnine se plača po 5% stopnji.

Pri zamenjavi nepremičnine osnovo predstavlja dogovorjena vrednost vsake nepremičnine za vsako pogodbeno stranko ali pa se določi glede na tržno vrednost od tuje davčne uprave.

Pri pridobitvi nepremičnin brez nadomestila (npr. darilo), je davčni zavezanec prejemnik darila ali drugi pridobitelj.

Od plačila tega davka so oproščene naslednje osebe:

– pridobitelj na podlagi dednega nasledstva v prvem dednem redu;

– osebe, ki pridobijo posebne dele nepremičnine na temelju

pogodbe o delitvi, vendar le do zneska njihovega solastniškega deleža;

– hrvaški državljani, ki kupijo prvo nepremičnino z namenom rešitve stanovanjskega vprašanja;

– hrvaški državljani, ki kupijo zemljišče do največ 600 m2, na katerem nameravajo zgraditi hišo in s tem rešijo svoje stanovanjsko vprašanje;

– hrvaški državljani, ki kupijo prvo nepremičnino z namenom rešitve stanovanjskega vprašanja, katera je kot novogradnja (po 01.01.1998) predmet DDV-a, s tem da se osvoboditev nanaša le na vrednost zemljišča in komunalna nadomestila.

Novogradnje (po 01.01.1998) so predmet obdavčitve s 23% DDV-om, če so davčni zavezanci fizične in pravne osebe, pri tem ko velja za vse ostale nepremičnine le plačilo davka na promet nepremičnin. V tem primeru se plača 5% davek na promet nepremični od vrednosti zemljišča in 23% DDV-a na samo vrednost zgradbe.

Davek na promet nepremičnin se ne plača, če nepremičnina predstavlja osnovni vložek ali povečanje kapitala gospodarske družbe kot tudi ne pri združitvi družb. Če se taki prenosi opravljajo z drugim namenom, se ta osvoboditev davka ne upošteva.

V okviru obdavčitve gospodarskih družb je prav tako zanimiv podatek, da tako dividende kot tudi udeležba pri dobičku v RH nista obdavčljiva in tako v tej sferi obstaja le 20% davek na dobiček.

Če fizična oseba odtuji nepremičnino znotraj 3 let od nakupa nepremičnine, le-ta ni dolžna plačati davek na promet nepremičnin, vendar mora plačati 25% davek na dohodek. Davčna osnova je tako razlika med tržno vrednostjo in nabavno vrednostjo, povečano za stopnjo inflacije.Torej se na to osnovo obračuna 25% davčna stopnja.

Davek na dohodek od prihodka odtujitve se ne obračuna, če:

1. se odtujitev opravi med zakoncema in sorodniki

2. se odtujitev opravi med razvezanima zakoncema ali v neposredni povezavi z ločitvijo

3. je odtujitev v direktrni povezavi z dedovanjem nepremičnine

4. davčni zavezanec ali njegovi sorodniki živijo v nepremičnini

5. se nepremičnina odtuji po 3 letih od nakupa le-te

Poseben primer predstavlja, ko oseba odtuji več kot 3 napremičnine v roku 5 let. Pri tem se šteje, da je ustanovljena samostojna dejavnost in nastane obveznost plačila davka na dohodek od te samostojne dejavnosti, kjer predstavlja osnovo za izračun davka razlika med prihodki in izdatki.

Zaposlovanje tujcev v RH

Zaposlovanje tujcev v RH ureja Zakon o tujcih. Po tem zakonu je za izdajo delovnih in poslovnih dovoljenj za delo v RH pristojno Ministrstvo za notranje zadeve, na podlagi katerih lahko tujec dela v RH.

Kot osnova za pridobitev delovnega dovoljenja in pogodbe o zaposlitvi z delodajalcem ali urejeno prebivališče v RH, je lahko tujec npr. član uprave ali zaposlen pri pravni osebi, kateri pripada.

V tem primeru mora delodajalec pri obračunu delavčevega dohodka obračunati in plačati v državni proračun naslednje prispevke:

– 20% prispevek za pokojninsko zavarovanje (katerega plača zaposleni)

– 15% prispevek za zdravstveno zavarovanje, 1,7% prispevek za zaposlovanje, 0,5% prispevek za zdravstveno zavarovanje za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Skupni znesek dohodka, katerega davčni zavezanec zasluži, je zmanjšan za osebni dodatek (mesečni znesek 1.800,00 kun), ​​kjer se za osnovo vzame izračun davčne stopnje 12, 25, in 40%, odvisno od višine dohodka.

Razen plač lahko tujci na Hrvaškem ustvarjajo druge oblike dohodka za delo z domačimi strankami (ali povračilo plačanih stroškov) tako imenovani “drugi prihodek”.

Po hrvaški zakonodaji je obvezno plačilo obveznega zavarovanja in davka na dohodek nerezidentom npr. osebam brez stalnega ali začasnega prebivališča na Hrvaškem.

Kot je že omenjeno, če je med RH in državo, kateri pripada nerezident sklenjen sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja, potem ima le-ta prednost pred nacionalno zakonodajo.

Ko se plača “drugi dohodek” osebe, ki ima stalno ali običajno prebivališče v državi, s katero je Hrvaška podpisala sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja, se mora od te osebe zahtevati dokument, iz katerega se vidi, ali je ta oseba obvezno zavarovana v državi svojega stalnega ali običajnega prebivališča ter se v skladu s tem dokumentom obračunajo ali ne obračunajo obvezni prispevki.