201205.17
Off
0

Zakon o rokih izpolnitve denarnih obveznostinih obveza

Od 1. januarja 2012 velja Zakon o rokih izpolnitve denarnih obveznosti, zaradi česar se preneha uporabljati določba 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki je določala 30 dnevni rok za izpolnitev dolžnikovih denarnih obveznosti pri gospodarskih pogodbah, če ni bilo z gospodarsko pogodbo predviden (krajši) rok.

Sedaj ta zakon ureja roke izpolnitve denarnih obveznosti med samimi podjetji oz. podjetji in osebami javnega prava ter določa pravne posledice nepravočasnega plačila s končnim ciljem odprave zamude pri izpolnjevanju denarnih obveznosti.

V primeru neplačila denarnih obveznosti, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja, obstaja možnost začetka pregona prekrška in določa visoke denarne kazni za dolžnike (do zneska enega milijona kun) ter odgovorno osebo (do 50 tisoč kun). Po treh letih od dneva zapadlosti obveznosti nastopi relativno zastaranje za pregon prekrška, medtem ko absolutno zastaranje nastopi po preteku šestih let.

Med podjetji lahko rok izpolnitve denarne obveznosti znaša do 60 dni, daljša se le izjemoma, medtem ko se med podjetji in osebami javnega prava lahko določi rok do 30 dni, izjemoma do največ 60 dni.

Če ni določen rok za izpolnitev denarnih obveznosti je dolžnik dolžen (ne da bi ga upnik na to pozval) izpolniti denarno obveznost v roku 30 dni, kot je bilo to določeno z ukinjeno določbo Zakona o obligacijskih razmerjih. V tem primeru začne rok teči:

–           z dnem, ko dolžnik prejme račun ali drug ustrezni zahtevek za plačilo;

–           z dnem, ko upnik izpolni svojo obveznost, če ni možno z gotovostjo določiti dan prejetja računa ali drugega ustreznega zahtevka za plačilo, ali je dolžnik prejel račun ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo preden je upnik izpolnil svojo obveznost;

–           z dnem poteka roka za pregled predmeta obveznosti, če je z pogodbo ali zakonom predviden rok za tak pregled in je dolžnik prejel račun ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo pred potekom tega roka.